Zastarel pogled na sodobno požarno varstvo, mag. Jože Janežič

Zastarel pogled na sodobno požarno varstvo, mag. Jože Janežič

Objavljamo komentar mag. Jožeta Janežiča, aktualnega predsednika častnega razsodišča SZPV, bivšega predsednika SZPV, sicer pa priznanega strokovnjaka za požarno varstvo v pokoju, bivšega predavatelja na Višji varnostni šoli Univerze v Ljubljani in bivšega direktorja Gasilske brigade Ljubljana.

 


mag. Jože Janežič

Zastarel pogled na sodobno požarno varstvo

V zadnjih letih je bilo kar nekaj velikih požarov, ki so vzbudili zanimanje v javnosti in v strokovnih krogih, vendar je kmalu vse utonilo v pozabo. Požari in dogajanje ob požarih bi moralo vzbuditi pomisleke in kritično razpravo o našem požarnem varstvu.

Požar v podjetju Kemis na Vrhniki (15. maj 2017) je en tak primer. Do morda nepopolnih podatkov sem prišel samo iz televizije in časopisov.

Kot po navadi so se novice v časopisih in na televiziji osredotočile le na to, zakaj je zagorelo, kolikšna je škoda in kakšne so posledice. Mene je pa zanimalo, zakaj požara ni nihče pogasil takoj po nastanku, zakaj se je požar do prihoda gasilcev tako razširil, zakaj ga ni bilo mogoče zadržati na ožjem območju in podobno.

O poteku gasilske intervencije sem se bolje seznanil šele iz prispevka vodje intervencije v glasilu Gasilec. Celotno intervencijo ocenjuje kot zelo dobro izpeljano. Popolnoma se strinjam z njim. Glede na pogoje za delo so naredili več, kot je realno mogoče pričakovati.

Vodo za gašenje so črpali iz potoka Tojnica z dvema prenosnima črpalkama, ki so jih lahko postavili le v blato ob vodi. Če je ta potoček predviden kot vir vode za gašenje, bi moralo biti na njem zajetje in urejeno črpališče neposredno dostopno s težkim gasilskim avtomobilom.

Očitno dotok vode ni dovolj velik, ker so morali vodo dovažati še s cisternami, verjetno od daleč, ker so rabili celo posebno radijsko povezavo, kot da gre za požar v puščavi.

Kako je z dostopi, dovozi, postavitvenimi površinami in delovnimi površinami za gasilce tudi iz tega poročila ni razvidno.  Že iz televizijskih poročil je bilo jasno, da se od celotnega »sistema« požarnega varstva lahko zanesemo le na gasilce. Pa še te vedno silimo v neke improvizacije. Sami se morajo nekako znajti, ko pride do požara.

Pri umeščanju takega obrata v prostor je treba s stališča požarnega varstva upoštevati vrsto dejavnikov.

Krajevna gasilska enota mora biti sposobna obvladati pričakovani požar. Za to rabi opremo,  dovolj usposobljenih gasilcev in primerno organizacijo. Če krajevna gasilska enota ni sposobna za gašenje takega požara, mora obrat imeti svojo gasilsko enoto, ki to zmore.

Krajevna gasilska enota mora poznati požarno zahtevni objekt ne samo na požarnem načrtu in ne samo od daleč izza ograje. Poznati mora notranjost, razpored prostorov, dejavnost v objektu, vedeti za nevarne snovi v objektu in posebne nevarnosti, ki jih te predstavljajo. Gasilska enota  »širšega pomena«, ki naj bi posredovala na velikem območju, ne more poznati posebnosti in podrobnosti v vseh nevarnih objektih na svojem  velikem območju, pa tudi posredovanje na velike razdalje je navadno prepozno.

Pri skladiščenju tekočih nevarnih snovi mora biti poskrbljeno za zajemanje teh snovi ob razlitju. Rezervarji na prostem morajo imeti lovilne bazene. Isto velja tudi za skladiščenje takih snovi v sodih in drugih posodah. Pri skladiščenju v zaprtih prostorih temu lahko služijo prazni tesni kletni prostori.

Pri večini požarov je uspešno le gašenje s hlajenjem, to je gašenje z vodo. Hladilna sposobnost vode je v celoti izkoriščena, če se pri gašenju vsa voda upari, kar pa praktično ni mogoče. Pri ročnem  gašenju z razpršenimi vodnimi curki je izkoristek največ  30%. Če se ognju ni mogoče neposredno približati, je potrebno gašenje z razdalje s polnimi vodnimi curki. Takrat je izkoristek hladile sposobnosti vode še veliko manjši. Lahko rečemo, da skoraj vsa voda odteka s požarišča v okolico.

Pri vsakdanjih požarih stanovanjskih in podobnih objektov ta voda ne predstavlja v okolju posebne nevarnosti. Pri požarih, kjer so prisotne nevarne snovi pa odtekajoča gasilna voda lahko vsebuje veliko strupov in nevarnih snovi, zato ne sme odtekati v okolico, niti v kanalizacijo. Poskrbljeno mora biti za zajemanje in usmerjanje te vode v zbiralnik gasilne vode. Če je ta zbiralnik na primernem mestu in dostopen z gasilkim avtomobilom, je to vodo mogoče ponovno uporabiti za gašenje.

Taka ureditev mora biti zagotovljena že pred gradnjo takega objekta. Gasilci med gašenjem seveda ne morejo poskrbeti še za odtekajočo vodo.

Inšpekcija za varstvo pred nesrečami, ki nadomešča požarno inšpekcijo, je v primeru Kemis na Vrhniki ugotovila (TV dnevnik 7. 8. 2017):

  1. Zavezanec ni imel izdelanega požarnega reda.
  2. Zunanji izvajalec ukrepov varstva pred požarom ni imel ustreznega pooblastila.
  3. Ni imel izdelanih ustreznih programov za usposabljanje zaposlenih.
  4. Ni imel določenih odgovornih oseb za gašenje začetnih požarov.
  5. Novo zaposlenih ni usposobil za varstvo pred požarm.
  6. Ni namestil in označil gasilnih aparatov v skladu s predpisi.
  7. Ni označil evakuacijskih poti in prehodov.
  8. Ni imel izdelanega požarnega načrta za objekte s sončno elektrarno.

Iz teh ugotovitev sledi, da je bilo v glavnem vse v redu, le formalnosti niso bile izpolnjene. Velika napaka je, da »izvajalec ukrepov varstva pred požarom« ni imel ustreznega pooblastila. Kako dobro je uredil požarno varstvo pa ni pomembno.

Okoljska inšpekcija je ugotovila, da je bilo zadrževanje gasilne vode urejeno popolnoma v skladu s predpisi. Iz te ugotovitve lahko sklepamo, da so za ekološko onesnaženje potoka Tojnica in Ljubljanice krivi gasilci, ki so za gašenje porabili preveč vode.

Zgledni primeri ureditve so bili prikazani v časopisu Delo (10.7.2017). V vseh navedenih primerih je požarna varnost urejena »po starem« preden se je naše požarno varstvo posodobilo.

Naloge požarnega varstva lahko takole po »osnovnošolsko« opredelimo:

  • preprečiti nastanek požara
  • pogasiti požar čimpej po nastanku
  • omogočiti varen umik
  • preprečiti širjenje požara
  • gašenje in reševanje

Če bi prvo nalogo opravili popolnoma zanesljivo, ostale štiri ne bi bile potrebne. Vendar se lahko pojavijo napake in moramo biti pripravljeni na izvršitev naslednje naloge. Za to je treba požar dovolj hitro zaznati in ga pogasiti. Za uspeh je potrebna ustrezna organizacija, oprema in usposobljenost. Avtomatske naprave za odkrivanje požara in vgrajene naprave za gašenje pripomorejo k uspešnosti.

Tudi pri drugi nalogi lahko pride do napak. Neuspeh pomeni nevarnost za ljudi v prostoru in v sosednjih prostorih. Umik na varno mesto je skoraj edina možna rešitev. Treba je zagotoviti varno pot za umik. Za uspešno obvladanje požara je treba omejiti širjenje požara izven predvidenega območja. Ne glede na uspešnost naloge iz prejšnje točke je potrebno gašenje požara, saj so šele z dokončno pogasitvijo požara izvršene vse naloge požarnega varstva.

Glede na laične ugotovitve pri večjih požarih v preteklem letu lahko zaključimo, da od vseh nalog zanesljivo obvladamo vsaj zadnjo točko in se hvalimo z uspehi gasilcev. Vendar tudi to ni povsem res. Naloge v tej točki moramo razdeliti na dva dela.

  1. a) Za uspešno posredovanje gasilcev morajo biti vnaprej zagotovljene ustrezne površine za dostop do požara, zanesljivi, dovolj zmogljivi in lahko dostopni vodni viri.
  2. b) Za uspešno gašenje in reševanje je potrebna primerno organizirana, usposobljena in opremljena gasilska služba.

Torej obvladujemo samo zadnjo točko (5.b) požarnega varstva, čeprav bi bilo tudi tukaj lahko boljše. Prejšnje točke (5.a) se še nismo resno lotili. Gasilci bi bili  lahko še uspešnejši in bi za to rabili veliko manj drage opreme. Ker pa tega ni, gasilce vedno prisilimo v vrsto improvizacij.

Očitno smo se lotili požarnega varstva pri zadnji točki. Kdaj bodo prišle na vrsto še ostale štiri?

Vse naloge so med seboj povezane. Tudi ukrepov za izpolnitev teh nalog ni mogoče razvrstiti v neke med seboj neodvisne skupine. Nedvoumna delitev na preventivne, pasivne, aktivne, operativne itd. ukrepe, kot jih predvideva naša zmedena zakonodaja je nemogoča. Za učinkovito požarno varstvo je vedno treba upoštevati celoto.

Požarno varstvo niso več notranje zadeve. Dodeljeno je bilo Upravi za zaščito in reševanje, ki deluje po načelih splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (SLO inDS). Uprava za zaščito in reševanje in z njo vred požarno varstvo tako sodi v Ministrstvo za obrambo. Načelo »ko nas bodo napadli se bomo branili« velja tudi za Upravo za zaščito in reševanje in Inšpekcijo za varstvo pred nesrečami, ki nadomešča požarno inšpekcijo.

Celoten »sistem« našega sedanjega varstva pred požarom je usmerjen v gašenje in reševanje in ni več požarno varstvo, ampak le še varstvo pred požarom. Obramboslovje je vodilna stroka tudi na tem področju.

Slabo usklajeni predpisi predstavljajo »tabelarično požarno varstvo«. Vse rešitve najdemo s prenašanjem podatkov iz tabele v tabelo, v končni tabeli pa je vse rešeno. Rešitve tako ustrezajo predpisom, ne pa požarni varnosti.

Slovensko združenje za požarno varstvo (SZPV) je za njih nek vrinek, ki ga delno sprejemajo po sili razmer in ga temu primerno financirajo.  Stroko požarnega varstva združeno v SZPV sprejemajo le po delčkih, če potrjuje njihova stališča, ali pa je ne morejo zavreči, ker je v skladu z evropskimi normami. Slaba temeljna ureditev pa je nedotakljiv »sistem«, ki ne dopušča sprememb, komentarjev ali pripomb. Tudi v SZPV nimamo vsi enakih pogledov, vendar se dogovarjamo in usklajujemo.

Stanje lahko s prispodobo takole opišemo. Stare sive raztrgane hlače krpamo že 25 let. Odkar smo v EU so v modi modre hlače, zato jih zdaj krpamo z modrimi krpami.

Škofljica, 17. april 2018