Študija požarne varnosti mora biti izdelana po Pravilniku o požarni varnosti v stavbah (v nadaljevanju PPVS), njeno vsebino pa določa Pravilnik o zasnovi in študiji požarne varnosti, katerega veljavnost bo pogojno pretekla z dnevom uveljavitve Gradbenega zakona (GZ), to je s 1. 6. 2018. Pravilnik o požarni varnosti v stavbah v členih od 3. do 6. navaja vsem znane zahteve, v 7., 8. in 10. členu pa so navedeni načini izpolnjevanja zahtev. Projektiranje po 7. členu PPVS pomeni uporabo gradbenih ukrepov in rešitev iz TSG-1-001:2010 – Požarna varnost v stavbah, projektiranje po 8. členu pa pomeni, da odgovorni projektant s pooblastilom za projektiranje požarne varnosti uporablja ukrepe iz drugih tehničnih smernic in standardov ali pa metode požarnega inženirstva. Uporaba ukrepov iz 8. člena pomeni uporabo zadnjega stanja gradbene tehnike.
Zanimiv je zadnji stavek 2. odstavka 8. člena TSG-1-001: S projektiranjem po zadnjem stanju gradbene tehnike je treba zagotoviti vsaj enako stopnjo varnosti pred požarom kot pri projektiranju po tehnični smernici iz prejšnjega člena.
Kakšno stopnjo požarne varnosti določa TSG-1-001? Tehnična smernica določa gradbene ukrepe, s katerimi se izpolnjujejo zahteve požarne varnosti glede:
- širjenja požara na sosednje objekte (3. člen PPVS),
- nosilnosti konstrukcije in širjenja požara po stavbah (4. člen PPVS),
- evakuacijskih poti in sistemov za javljanje ter alarmiranje (5. člen PPVS) in
- naprav za gašenje in dostopa gasilcev (6. člen PPVS).
Po definiciji iz 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz) je požarna varnost varnost ljudi, živali in premoženja ob požaru. S tem zakonom zahtevani ukrepi varstva pred požarom torej zagotavljajo predvsem varnost ljudi, živali in premoženja ter preprečujejo nastanek večjega požara.
Zanimivo je, da se mora po zakonu zaščititi tudi premoženje. Ukrepi za zaščito premoženja bolj sodijo v nek višji nivo požarne varnosti, za katerega bi morale biti zainteresirane zavarovalnice.
Tudi v novem Gradbenem zakonu je v 17. členu nakazan zelo raztegljiv nivo požarne varnosti.
TSG-1-001 je preskriptivno orodje za izpolnjevanje zahtev iz ZVPoz in PPVS. Z upoštevanjem ukrepov iz TSG-1-001 bo dosežena predpisana stopnja (nivo) požarne varnosti v stavbah. Natančno lahko določimo potreben odmik stavbe od relevantne meje, potrebno požarno odpornost konstrukcije stavbe, velikost požarnih sektorjev, ukrepe za preprečevanje širjenja požara po zunanji strani in notranjosti stavbe, evakuacijske poti ter naprave za gašenje. Zelo pomembni so dostopi za gasilce in zagotavljanje vode za gašenje, saj brez gasilcev praktično ni možno preprečiti širjenja požara po stavbi.
Lahko pa se projektant odloči za performančno projektiranje, torej določi ukrepe požarne varnosti s projektiranjem po zadnjem stanju tehnike. Metodam požarnega inženirstva je verjetno zaradi pomanjkanja lastnih predpisov enakovredna uporaba tujih tehničnih specifikacij. Pri tem nastane težava, saj ne moremo upoštevati enake opremljenosti gasilcev, še manj pa lahko računamo na to, da je čas od javljanja požara do intervencije na stavbi pri nas enak, kot je bil upoštevan v tujem predpisu.
S projektom požarne varnosti bo predpisana cela vrsta ukrepov (nosilnost, AJP, sprinklerski sistem, ODT, velikost sektorjev, uporaba ustreznih materialov, evakuacijske poti, dostopnost za gasilce, …), s katerimi bo dosežen z zakonom predpisan nivo požarne varnosti. Lahko bi rekli, da je s temi ukrepi dosežena enaka stopnja požarne varnosti kot pri projektiranju po TSG-1-001, ampak to niti slučajno ne pomeni R 60 ali 35 m ali 1000 m2 ali … Pomeni doseganje požarne varnosti, ki je določena v 7. in 8. členu ZVPov in podrobneje v členih od 3. do 6. Pravilnika o požarni varnosti v stavbah.
S performančnim projektiranjem se ukrepi zelo verjetno razlikujejo od ukrepov, ki so predpisani v TSG-1-001, predpisani nivo požarne varnosti bo pa vseeno dosežen.
Kakšen smisel bi imelo performančno projektiranje oziroma projektiranje po zadnjem stanju tehnike, če bi moral biti na koncu ukrep enak, kot je napisan v TSG-1-001, to je recimo R 60 za požarno odpornost konstrukcije stavbe? Če z izračunom temperaturnega vpliva projektiranega požara (najhujši možni požarni scenarij) in mehanskega odziva konstrukcije lahko določiš, da do porušitve stavbe zaradi tega požara ne bo prišlo, če bo požarna odpornost konstrukcije R 30, zakaj bi v projektu predpisal požarno odpornost R 60, kot je določeno v TSG-1-001?
Glede na vse nejasnosti, ki se pojavljajo pri projektiranju, bi bilo potrebno v predpisih le natančneje definirati, kakšen je predpisani nivo oziroma stopnja požarne varnosti. Nikakor se ne sme razumeti, da bi to bili ukrepi iz TSG-1-001, s katerimi dosežeš predpisani nivo požarne varnosti.
Ker je porušitev stavbe v požaru dopustna samo, če njena porušitev ne ogroža varnosti ljudi in živali ali sosedove imovine, bi lahko z zakonom določeni nivo požarne varnosti definirali z dvema kriterijema:
- Stavba se pri pričakovanem požarnem scenariju ne sme porušiti, če bi bila s tem ogrožena varnost ljudi ali živali ali pa bi porušitev pomenila ogrožanje sosedove imovine,
- Stavba mora imeti na voljo dovolj varnih izhodnih poti, ki vsem omogočajo pobeg in/ali reševanje, gasilcem in reševalcem pa dovolj hitro in učinkovito pomoč.
Oba kriterija za doseganje predpisanega nivoja požarne varnosti lahko dosežemo tudi z aktivnimi ukrepi varstva pred požarom, to je z ustreznim javljanjem in alarmiranjem v primeru požara, z vgrajenim sistemom nadzora dima v stavbi in/ali vgrajenim sistemom gašenja požara.
Stavba je lahko projektirana in zgrajena tako, da se po določenem trajanju požara tudi poruši, ampak zaradi porušitve ne smejo biti ogrožena življenja ljudi in živali ali sosedova imovina!
Iz tega razloga sta nastali tudi dve veji požarnega inženirstva: ena je določanje potrebnega časa evakuacije in reševanja ljudi in živali ali določanje časa, ki je na razpolago za evakuacijo vseh ljudi, najprej iz prostora nastanka požara potem pa še iz stavbe, druga pa je določanje odziva konstrukcije stavbe na projektirani požar. Vsekakor je težje določiti potrebne ukrepe za varno evakuacijo v primeru požara kot zadostno požarno odpornost konstrukcije stavbe, v obeh primerih pa se poraja vprašanje, kdo je usposobljen za uporabo inženirskih metod projektiranja in katere metode so validirane.
Če so ubežne poti varne, je lahko evakuacijski čas daljši, tudi poti so lahko daljše. V predpisih je navadno določeno število ubežnih poti, njihova širina in dolžina ter minimalne zahteve odziva obložnih materialov tal, sten in stropov na ogenj. Če je v stavbi vgrajen sistem javljanja in alarmiranja, sistem gašenja, mogoče celo nadtlak na evakuacijskih poteh, se lahko dolžina poti precej poveča, sprejemljivi so tudi daljši slepi hodniki.
Smernica ne navaja, koliko časa je na razpolago za evakuacijo. Predvidevamo, da je časa za evakuacijo dovolj, ker vsi predpisi upoštevajo precejšnjo varnost. S performančnim projektiranjem je treba izračunati čas, ki je na razpolago za evakuacijo (ohranjanje brezdimnega področja v višini 2,5 m, temperatura dima <200 °C, …), ali pa čas, ki je potreben za evakuacijo vseh uporabnikov objekta (število in stanje ljudi, število izhodov, hitrost gibanja, čas odkrivanja požara, …), in glede na to ugotoviti, ali se bodo lahko res vsi rešili na prosto. Ker ne gre za natančne ampak bolj za verjetnostne račune, je validacija izračuna problematična.
Bolj razumljivo je performančno projektiranje potrebne požarne odpornosti konstrukcijskih elementov. Verjetno zato, ker so projektanti statike že na fakulteti dobili ustrezno izobrazbo. Statik zna izračunati potrebno stabilnost stavbe tudi ob upoštevanju toplotnega vpliva požara in ima validirane metode za izračun. Pojavlja pa se vprašanje, kdo je tisti, ki mu za določeno stavbo predpiše toplotni vpliv, oziroma najhujši možni požarni scenarij.
Projektant bi moral še nekoga prepričati, da je vgrajena zadostna požarna varnost, na primer inšpektorja varstva pred požarom, ki je dal soglasje na projektirane in izvedene ukrepe, tega nadzora pa že nekaj let ni. Odgovorni projektant požarne varnosti je prepuščen le svojemu znanju in zahtevam investitorja, ki projektanta plačuje, pri tem pa želi dobiti čim cenejšo stavbo. Ali še lahko zaupamo projektantom in vsem udeleženim pri gradnji, da je v stavbo vgrajena po ZVPoz »predpisana« požarna varnost. Projektant, ki bo predpisal primerne ukrepe, bo kmalu nezaželen, saj bodo »njegove« stavbe dražje. Obstaja velika verjetnost, da se bo projektant uklonil željam investitorja, vprašanje pa je, če bo še mirno spal in ga ne bo strah poročil o požaru na »njegovi« stavbi. Za projektiranje po 8. členu PPV bi morali uvesti najmanj recenzijo projekta, seveda pa bi morali poskrbeti tudi za primerno izobraževanje projektantov požarne varnosti in uvajanje metod požarnega inženirstva. Ne samo za izračun stabilnosti stavbe in evakuacije temveč tudi za izračune avtomatskega gašenja, javljanja in alarmiranja ter za nadzor dima. Profesor dr. Joël Kruppa je na Evropski konferenci EuroFire 2011 povedal, da je Francija namenila preko 4 M€ za projekt uvajanja metod požarnega inženirstva. Izobrazili so tudi soglasodajalce. Kje smo pa mi?
Milan Hajduković, univ. dipl. inž. str.
Fotografija na naslovnici prispevka: stanje po požaru v Kemisu
Avtor: Srečo Klemenčič